Foto: iz odprtih virov
Psihologija jih obravnava kot naravne stopnje v razvoju para, ki se pojavijo v določenih obdobjih skupnega življenja.
Krize v odnosih niso naključni prepiri in niso znak, da je v bližini “napačna” oseba. Psihologija jih obravnava kot naravne razvojne stopnje para, ki se pojavijo v določenih obdobjih skupnega življenja. Sprememba vlog, odgovornosti, življenjskih prioritet in stopnje intimnosti ustvarja napetosti, ki se jim ni mogoče izogniti. Natalija Garina, magistrica psihologije in psihoterapevtka, je v pogovoru za RBC-Ukrajina povedala, kakšne krize se pojavljajo v različnih fazah odnosov in kako jih je mogoče prebroditi brez panike in posledic.
Po besedah strokovnjakinje je od tega, kako partnerja preživita te krize, odvisno, ali bo zveza postala zrela – ali pa bo postopoma propadla.
1-2 leti zakona – kriza prilagajanja
Obdobje idealizacije se konča, zakonca se soočita z resničnim življenjem, financami, različnimi družinskimi scenariji.
“Konflikti so pogosto videti malenkostni, v resnici pa gre za oblikovanje lastnih življenjskih pravil. Pomembno je, da partnerja ne prevzgojite, temveč da se dogovorite,” pravi strokovnjak.
3-4 leta – kriza vlog in moči
Postavlja se vprašanje, kdo je za kaj odgovoren, čigava kariera ima prednost, kako se sprejemajo odločitve. Če so te teme zamolčane, se pojavi nadzor ali pasivna agresija.
“Izhod je odprto pogajanje o odgovornosti in mejah,” svetuje terapevt.
5-6 let – kriza preobremenjenosti
Za številne pare je to obdobje poroda ali nakopičene utrujenosti. Zakonca se umakneta v ozadje, intimnost se zmanjša. Par, njuna čustva in intimnost je treba zaščititi: skupni čas ni razkošje, temveč nuja.
7-8 let – kriza rutine
Stabilnost brez razvoja ustvarja občutek praznine. Odnosi potrebujejo prenovo z novimi skupnimi cilji, ne pa radikalnega uničenja.
10-12 let – kriza čustvene izčrpanosti
Življenje preide v način delovanja. Če se čustveni stiki ne vrnejo, začne par živeti kot sostanovalca.
15-20 let in več – kriza ponovnega vrednotenja in smisla
Partnerji se spreminjajo, otroci odraščajo in zveza zahteva novo obliko intimnosti.
“Krize same po sebi ne uničijo družine. Uniči jo nepripravljenost, da bi priznali spremembe in se ponovno pogajali o sporazumih. Zrel par se od krhkega razlikuje po tem, da je sposoben preživeti te faze in se skupaj prilagoditi novi realnosti,” povzame Natalia Garina.
